Spominjajte se lepih stvari
Pridejo tudi trenutki, ko izgubimo ljudi, ki so najbolj zaznamovali naša življenja.
Ja, smrt je del življenja.
Ni konec, je zgolj prehod in nov začetek.
Za tistega, ki odide.
Lahko je biti pameten in moder, dokler v realnosti ne izgubiš nekoga, ki ti je bil zelo blizu, ki si ga imel res rad …
Piše: Maya Peron
Ko pride smrt
Ko pride smrt, najprej sploh ne dojameš.
Po mesecu ali dveh imaš občutek, da si prebolel, da si močan in spet na konju. Šele nato, se prav počasi začneš zavedati, kaj se je zgodilo.
Konec.
Človeka ni več.
Ni v bolnici, ni na službenem potovanju, ni na počitnicah.
Postaja ti jasno, da nikoli več ne boš čutil njegovega objema, slišal njegovega smeha, vonjal njegovega parfuma.
Veš, da je odšlo le fizično telo, da je njegova duša našla mir, “prišla domov”, ampak……ljudje smo egoisti.
Pogrešamo to fizično telo.
Jokamo, žalujemo, se jezimo, zamerimo.
Do tega imamo vso pravico, saj smrt ni le proces za tistega, ki odhaja, pač pa tudi za bližnje, ki ostajamo.
Žalujte!
Žalujte, ampak dovolite duši, da odide.
Spominjajte se lepih stvari, ponoči jih sanjajte, jih kdaj poprosite za pomoč ali zgolj za objem.
Presenečeni boste, kako “močne” znajo biti “sanje”.
Pozabimo jih nikoli, ampak bolečina počasi otopi.
Ostanejo spomini.
V ušesih odzvanjajo nauki, besede, nasveti, življenjske modrosti. Postanemo hvaležni za skupaj preživete trenutke in naše življenje počasi steče naprej …
V razmislek
